Župnija sv. Egidija leži sredi prelepe pokrajine, nedaleč stran od Velenja. Kraj je dobil ime po svojemu zavetniku - sv. Ilj (oz sv. Egidiju ali sv. Tilnu), ki mu je posvečena tudi farna cerkev. Do samega kraja lahko prispemo iz dveh glavnih smeri: iz glavne ceste Velenje - Polzela oz. iz druge strani iz sosednjega kraja Ponikva. Kraj Šentilj, ki je sestavljen iz zaselkov Arnače, Kote, Laze, Ložnica, Podkraj in Silova, se prvič omenja leta 1261 v zvezi s cerkvijo, ki je tega leta prešla pod patronta gornjegraksih benediktincev. Prej je Št. Ilj spadal pod pražupnijo Škale, ki je nastala že v 10. stoletju.
Naslednja omemba kraja Št. Ilj pri Gradiču (Velenju) je leta 1356 v povezavi ustanavljanjem samostojnih vikariatov. Skozi zgodovino je večkrat omenjen v povezavi s cerkveno reorganizacijo. Šentilj se tudi ponaša z gradom Švarcenštajn (Schwarzenstein), ki je prvič omenjan leta 1360; pravzaprav pa letnice na grajski kleti pričajo o letu 1076, torej še starejšem poreklu gradu. V 16. stoletju je svetnik deželnega kneza Jurij Trebniški organiziral razpečevalni center za razširjanje Dalmatinove Biblije na Štajerskem.
V času Celjskih grofov je bila celotna dolina deležna krvnega in finančnega davka, saj so se tu odvijali večji boji za prevlado. V času Marije Terezije je bilo po rezultatih prvega popisa prebivalcev v Št. Ilju 1009 ljudi.
Leta 1819 je Št. Iilj dobil prvo šolo in že pred letom 1850 dobil občino (Škale, Velenje, Št. Ilj in Št. Janež). V drugi polovici 19. stoletja je nastala v Št. Ilju čitalnica, ki je imela velik pomen za dvig narodne in kulturne zavesti. Leta 1882 pa je dobil kraj tudi "Šolsko bukvarno". 15. julija 1907 je med prvimi na tem območju začela v Št. Ilju poslovati hranilnica.
V središču kraja se nahaja cerkev Sv. Ilja. Župnija se prvič pisno omenja leta 1261. Cerkev je bila zgrajena leta 1355, samostojni vikariat pa je bil od 1426 leta.